Čustvenim zlorabam družba pripisuje manjši pomen kot fizičnim zlorabam. Posledice čustvene zlorabe pa so lahko prav tako hude, če ne celo hujše, kot posledice fizične zlorabe.
Raziskave so pokazale, da čustveno zlorabo težje prebolimo. To še posebej velja za otroke, ki so jih zlorabljali starši. V njih nek vzorec ostane za celo življenje, rešijo ga lahko le s profesionalno pomočjo. Čustvena zloraba prizadane in ponekdaj uniči človekovo jedro, to kar on v resnici je. Ljudje zato ustvarijo nek neresnični svet, v katerem se ne soočijo s tem, kar se jim je v resnici zgodilo.
Agresor nikoli ne prizna svoje napake, temveč krivdo zvrne na vas
Takšna zloraba je več kot samo žalitev, ki je enkratni dogodek. Je vrsta dogodkov, ki se ponavljajo, je vzorec dejanj. Dejanja so namerna ali nenamerna. So grožnje, žalitve, poniževanja ali nadzor osebe, kaznovanje in izolacija. Čustvena zloraba se lahko zgodi oz. dogaja v domačem okolju, na delovnem mestu, v partnerskem odnosu, v šoli ipd.
Razlike med ženskami in moškimi, ko gre za čustveno zlorabo so predvsem v namenu, ki bi ga z zlorabo dosegle. Ženske poskušajo z zlorabo pridobiti neko pozornost, moški pa izbirajo telesno zastraševanje, fizično nasilje in napadalnost, v zadnjih letih pa vse bolj pogosto tudi čustveno agresijo (več o tem).
Številni ljudje se niti ne zavedajo, da so čustveno zlorabljeni. Odnos druge osebe razumejo in sprejmejo kot normalno, kot “on / ona tak / taka pač je”. Da se dogaja nekaj, kar ni prav, začnejo dojemati šele po tem, ko jih postane na vsakem koraku strah, razvijejo pa se tudi občutki nepomembnosti, krivde in nevrednosti. Najhuje je, če pride do stanja, kjer je določena oseba prepričana, da si je takšna dejanja zaslužila, da je celo prav, da se ji to dogaja. Misli, da je slab človek in da si zasluži kazen.
Kako torej prepoznati čustveno zlorabo še preden pride do katastrofalnih posledic?
Pri odraslih s pomočjo terapevta, z objektivnim pogledom na njihovo življenje. Pri otrocih je to velik problem, saj otroci nimajo razvitega čuta, da se jim dogaja krivica. Otroci bi naredili vse, da jih bi imeli starši radi. Verjamejo v v to, da starš dela vse v njegovo korist. To, da je otrok zlorabljen navadno ugotovi tretja oseba, npr. učitelj, zdravnik ali šolski psiholog.
V tem članku se bomo posvetili le odraslim. Povprašali smo 10 oseb, ki so to doživeli, kaj je zanje pomenila čustvena zloraba.
Ana, 38 let
Deležna sem bila kritike za še tako majhne stvari. Vedno je bilo nekaj narobe. Nisem smela nositi stvari, ki so mi bile všeč. Izbral jih je on in oblečena sem bila kot moja babica. Če na sporočilo nisem odgovorila v petih minutah, me je klical in se zdrl name.
Martin, 29 let
Njene reakcije so šle v nebo. Nisem smel storiti nobene napake. Kričala je name in mi grozila, ali pa je padla v histeričen jok. Ko sem rekel, da grem s prijatelji na pivo, mi je vsake par minut pošiljala sporočila, kje sem.
Petra, 31 let
Konstantno mi je govoril, da nisem tako lepa kot njegova bivša punca. Da si ga ne zaslužim.
Slavko, 42 let
Na koncu se mi je zdelo, da sam nisem pri zdravi pameti. Vse moje besede je obrnila tako, da sem izpadel kot najslabši moški na svetu.
Maja, 30 let
Kadarkoli sem bila dobre volje, me je načrtno spravil v slabo. Počutila sem se kot da uživa v mojem trpljenju.
Rok, 28 let
Za vsako mojo napako mi je grozila s samomorom.
Klavdija, 26 let
Vedno je bil prijazen do moje družine, do mojih prijateljic. Ko sva prišla domov, pa se je začel zdirati name, me poniževati in se mi smejati. Družina in prijateljice so mislili, da je nekaj narobe z menoj. Počutila sem se tako zelo samo.
Mojca, 39 let
Vsak dan na leta sem morala biti doma 15 minut po koncu službe, če sem zamujala, me je klical in me spraševal, če sem z drugim.
Anže, 35 let
Moje prijatelje je spraševala, če sem bil res na pijači z njimi, vsakič.
Jaka, 33 let
Nikoli ni priznala svojih napak, vedno je za vse krivila mene in na koncu sem še sam krivil sebe.
Če se tudi vi prepoznate v teh situacijah oz. so vam te besede in izjave znane, obstaja možnost, da ste tudi vi v podobnih težavah. Poizkusite se čimprej pogovoriti s partnerjem in mu (ali njej) pojasniti, zakaj to ni sprejemljivo. Vsi si zaslužimo – in tudi potrebujemo – partnerja, ki mu je v oporo in vzpodbudo.
